Kaj je sklad in kako deluje?

Predstavljajte si sklad kot veliko skupno denarnico, kamor veliko ljudi (varčevalcev in vlagateljev) položi svoj denar. Upravljavec sklada (to je posebna družba za upravljanje) ta skupni denar zbira in ga nato vlaga v različne naložbe:

• delnice podjetij,
• obveznice,
• državne vrednostne papirje,
• denarne depozite,
• nepremičnine.

Če bi vsak sam z majhnim zneskom kupoval/prodajal delnice ali obveznice, bi šlo za veliko porabo časa in visoke transakcijske stroške. Za razliko od tega, se denar v skladu združi in razprši po velikem številu različnih naložb, kar občutno zmanjša tveganje na posameznega vplačnika. 

V zameno za vloženi znesek prejme vplačnik vrednostne enote sklada. Njihova vrednost (vrednost enote) raste ali pada glede na uspešnost naložb v tem skladu, pri čemer delnice posamezne družbe na borzi nimajo občutnega vpliva na donosnost celotnega sklada.

Ali se v Sloveniji splača varčevati v skladih?

To je odvisno od ciljev, časovnega horizonta in (psihološke) pripravljenosti na nihanje vrednosti. Pozitivna stran varčevanja v skladih je predvsem pri:

• dolgoročnem potencialu rasti (še posebej pri delniških skladih),
• razpršenem tveganju (ni vse vezano na eno podjetje),
• dostopu do globalnih trgov, ki jih samostojno ne bi dosegli.

Pri varčevalni dobi 5 let ali več, dosegajo skladi pogosto boljšo donosnost od klasičnih depozitov, kratkoročno (1–2 leti) pa lahko nihanja povzročijo tudi izgubo.

Davki in davčne olajšave pri dohodnini

Pri običajnih vzajemnih skladih ob vplačilu ni posebnih davčnih olajšav, izjema pa so pokojninski. Ob prodaji sredstev je treba plačati davek na kapitalski dobiček, ki se razlikuje glede na obdobje varčevanja:

• 25 % za dobiček pri prodaji v prvih 5 letih,
• nato se stopnja znižuje (po 5 letih: 20 %, po 10 letih: 15 %, po 15 letih: 10 %),
• po 20 letih hrambe je dobiček neobdavčen.

Kot smo že omenili, se pri pokojninskih skladih (npr. tistih v 2. stebru ali pri prostovoljnih) omogočajo dodatne davčne olajšave, saj lahko varčevalec vplačila odbije od svoje obveznosti za dohodnino (do cca 5,8 % bruto letne plače).

Kako je z varnostjo?

Denar varčevalca ne leži na računu upravljavca sklada (npr. banke ali zavarovalnice), ampak na njegovem ločenem premoženju. Če družba za upravljanje propade, sredstva sklada ostanejo varčevalcu.

Razen pri t.i. konzervativnih skladih, garancije za glavnico ni, vrednost enote sklada pa lahko zaniha zaradi sprememb na prostem trgu – spet odvisno, kam je sklad nalagal (regije, države, panoge, specifična industrija, redke rude, ipd). Te podatke dobri skladi objavljajo javno in transparentno. Če poenostavimo pravilo – pred krajo ali propadom upravljavca so vaša sredstva zaščitena, pred padcem trga pa ne.

Sklade v osnovi ločimo po vrstah:

• Delniški skladi – vlagajo predvsem v delnice, potencialno največja donosnost in največje tveganje;
• Obvezniški skladi – vlagajo v državne in podjetniške obveznice, praviloma manj tveganja in nižji donosi;
• Mešani skladi – kombinacija delnic, obveznic in denarnih naložb, donos je zato odvisen od razmerij v kombinaciji (razlaga je spodaj);
• Denarni skladi – zelo varni, vlagajo v kratkoročne instrumente (skoraj kot varčevalni račun).
• Indeksni skladi (ETF) – posnemajo določen borzni indeks, nizki stroški, a za dolgoročne vlagatelje.
• Pokojninski skladi – namenjeni varčevanju za starost, s posebnim davčnim režimom.

Tudi znotraj mešanih skladov imamo običajno pri upravljavcih na voljo vsaj različne kombinacije, ki se razlikujejo glede na deleže razmerij med razpršenostjo v delnice-obveznice-denarne naložbe (npr. 50%-30%-20%), pri nekaterih pa celo izbiro glede na npr. tržno-strateške usmeritve (npr. azijski tehnološki trg, afriške gazele, energetika, solarna energija itd.), ves čas pa v glavnem velja – višji kot so pričakovani donosi, večja so pričakovana tveganja (predvsem na kratki in srednji rok).

Kaj površno preverjamo, zlasti ko v sklad nakazuje naš delodajalec?

Ne le za svoja vplačila iz neto plač, tudi ko v sklad – v našem imenu in iz naše bruto plače – nakazuje delodajalec (izvaja zavezo iz sindikalne pogodbe), slovenci zelo površno preverjamo učinkovitost upravljavcev skladov. Kot da ne bi šlo za naš denar (- kompenzacijo plače). Uveljavljen upravljavec z večletno zgodovino je sicer običajno bolj zanesljiv kot povsem nova družba brez referenc, vseeno pa si vzemite vsaj toliko časa, da boste preverili:

• izkušnje upravljavca z različnimi tržnimi obdobji (primerjaj donose/izgube med gospodarskimi krizami in med večjo rastjo na trgih)?
• Kakšna je uporabniška izkušnja pri preglednosti naložb, spremembah na zahtevo vplačnika, dostopom do poročil, ipd.?
• Kakšne ocene imajo v strokovni javnosti ali pri bonitetnih hišah?
• Ali je član kakšnih panožnih združenj ali nadzornih organizacij? Je družba za upravljanje regulirana s strani Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP)? So skladi registrirani v Sloveniji ali kje drugje v EU (UCITS skladi)?
• Kakšne stroške pričakovati (nizke provizije dolgoročno povečajo končni donos): 
  • Vstopna provizija: Koliko % ti trgajo ob vplačilu?
  • Izhodna provizija: Ali moraš plačati ob dvigu?
  • Letna upravljavska provizija: Praviloma med 1–2,5 % letno, včasih še več.
• Morebitne druge skrite provizije (za izplačilo, prehode med skladi ipd.).

Zelo zanimive so take primerjave s slovenskim državnim ZPIZ-om, ampak o tem raje kdaj drugič… (da si ne pokvarim dobre volje)

Morda vas zanima tudi:

• Imam prenizko plačo
• V 5 letih iz mama-hotela ali kako se odseliti na svoje
• Sodobni zavarovalniški triki