Oče samo še nerga. Ali pa cel dan dela in se vrača domov v temi.
Ko po letu in pol (ali malo več) mine obdobje metuljčkov oziroma t.i. kemična zaljubljenost, lahko bi ji rekli celo kemična zaslepljenost, v ospredje prikapljata transparentnost in spontanost. Tudi tista spontanost, ki na dan spravi vse potlačene frustracije, nezavedne zamere in neuresničene sanje, odvisno kdaj se pojavijo njihovi sprožilci – razne izzivalne situacije. Ni pa spontanost edina, ki se pricurlja na plano. Med rastočimi dnevnimi obveznostmi in ukvarjanjem s podmladkom se lahko naše globoke potrebe umaknejo “višjim družinskim prioritetam” in tam ostanejo dolga, dolga leta. Vse lahko postane nekako samoumevno, dokler se nekega dne ne zbudimo utrujeni zaradi enoličnosti, apatije in z občutkom, da nas je nekdo izdal. Ali vsaj pozabil. In kdaj je zvezo vredno reševati?
Mami se meša. Morda ima hormonske motnje.
Kura ali jajce
Kronološko zaporedje ne določa vzroka ali posledice, ampak se na to vseeno zelo radi obešamo, saj mora biti za nastalo godljo pač nekdo “kriv” (po možnosti, ne mi sami). Ampak v zakonu stvari ne delujejo na relaciji človek-predmet, kjer je predmet nespremenljiv (pustimo obrabo), temveč gre za kompleksno interakcijo, ne le dveh ljudi, ampak kar dveh svetov. Vsak od partnerjev je namreč svoja zmes vrednot, potreb, fetišev, izvorne družinske kulture in spleta okoliščin, ki so ga socializirale skozi leta, nekako skalile. Ali pa malo manj skalile – manj utrdile, ampak še vseeno vse to v najbolj nepričakovanih trenutnih butne na da. Ostali pa gledajo odprtih ust…
V končni fazi tudi zakonca skupaj prebijeta kar nekaj let, skozi katera se osebnostno in karierno ne razvijata nujno enako, z enakim tempom, mogoče tudi ne v isto smer. In ne zgodi se redko, da dva tako dolgo izgubljata skupni jezik, da se enkrat nehote odtujita. Pomislite – podobno se zgodi tudi s prijateljstvi – npr. po 10, 15 letih, ko skupni interesi nekoliko usahnejo, pa zato ni treba, da je nekdo res “kriv”.
Veliki grehi rušijo temeljne kamne
Sploh me ne poslušaš več.
Temeljni kamni, ki držijo zdravo partnersko ali zakonsko zvezo so predvsem: zaupanje, spoštovanje in skupni interesi. Karkoli od tega usahne, pripelje zvezo na zelo tanek led. Temelji se lahko porušijo zaradi posameznih dogodkov ali pa jih daljši čas izpostavljamo eroziji, bodisi z neko pasivnostjo (ignoranco), agresijo (četudi le psihično) ali pa z neiskrenim početjem. To so t.i. “veliki grehi”.
Nezvestoba (iz gole popestritve) je na primer lahko “veliki greh” sama po sebi, lahko se pa pojavi kot “beg pred realnostjo” – kot posledica večletne ignorance pomembnih potreb (drug “veliki greh”!). Zelo redki pari znajo izvorne težave (in stare frustracije) najti brez zunanje pomoči, zlasti, če jim nabite negativne emocije (jeza, strah, ljubosumje, …) prekrivajo racionalno reševanje zveze. Taki svoje (napačne) izvorne težave “najdejo” le med očitnimi posledicami. Včasih zmožnost komunikacije postane z leti tako različna, da partnerja veliko lažje zadihata vsak na svoje (in tudi njuna družina zraven) in je takemu zakonu bolje skrajšati muke. To se pogosto zgodi po prehitrem sklepanju zveze ali pa po prezgodnjem, ko partnerji sami-zase še niso oblikovanje osebnosti (imajo nejasne potrebe in vrednote ter šibke socialne veščine).
Ni pa takoj treba vreči puške v kuruzo. Včasih se marsikaj reši, ko ugotovimo, kar res potrebujemo, česa nočemo in česa se v resnici bojimo, in ko znamo vse to tudi (nežaljivo) ubesediti. Ogenj se lahko hitro obrne, ko nedvoumno izrazimo realna pričakovanja.
Ti še sama ne veš, kaj bi rada od mene.
Je ljubezni ostalo še za seme?
Ne le veliko truda in vztrajnosti, iti preko lastnih (umskih) meja in zmožnosti “živcev” zaokroža tisti izdatni vložek, da si izgubljeno zaupanje – skozi leta – pridobimo nazaj. Podobno je z vračanjem občutka, da se partnerja res spoštujeta. Zakona torej ne rešimo čez noč, ampak ga rešujemo skozi proces. Če po najhujši krizi, ko je eden od partnerjev že z eno nogo čez prag, ostane še dovolj skupnih interesov (“tretji temeljni kamen”) in nekaj medsebojne “kemije” je reševanje zveze oziroma zakona lahko obetavno. Zelo težko, nekaj let res naporno za oba, ampak obetavno. Par, ki se uspe tako pobrati in rešiti vse medsebojne pretekle zablode, se najverjetneje postara skupaj. Ker to pomeni, da “si je treba čas vzet” in da sta res skupaj preživela “v dobrem in zlu”.
Morda vas zanima tudi:
0 Komentarjev