Riba, mir in svoboda
Če ste se kdaj vprašali, zakaj gremo moški na ribolov, zakaj toliko moških z veseljem zgodaj vstane, pograbi škatlo z vabami in se odpravi ven (tudi v dežju!), vam povem preprosto resnico: ribištvo je več kot hobi. Je način življenja, tih dogovor z naravo in prijetna obsedenost. Pa ne gre vedno za ribe – pogosto gre za vse drugo.
Priznam, včasih res kaj ujamem, ampak najlepše so tiste ure, ko sedim ob vodi in poslušam, kako tišina šumi. Svet postane bolj počasen, srce mirnejše, misli pa se končno zberejo, kot bi se vse spet postavilo na svoje mesto. V času, ko vse teče hitreje, bolj glasno in bolj zapolnjeno z nepotrebnim balastom, je ribištvo edino, kjer je »nič« pravzaprav čisto dovolj.
Ne gre (samo) za ribe
Naj vas ne zavedejo čolni, trnki, mreže in čudni pogovori o umetnih muhah – v resnici je ribištvo precej bolj subtilna zadeva. Marsikdo ne razume, kaj je tako zabavnega v tem, da ure in ure sedimo pri miru. Ampak ravno v tem je čar.
Ribištvo zadovolji nek prastar občutek: biti lovec – ampak tak, ki ima čas. Ne lovimo za preživetje, ampak za občutek. Ko nekaj prime, in takrat veste, da je res, začne srce biti hitreje – ne zato, ker gre za trofejo, ampak ker ste vi in riba povezani v nevidnem dvoboju. Z vsem vzajemnim spoštovanjem, seveda.
In veste kaj? Ribištvo je tudi znanost. Upoštevate vreme, tokove, senčno stran dreves, celo luno! Če mislite, da je to samo sedenje, se močno motite. Je kombinacija taktike, znanja in potrpežljivosti – in ko vse to obrodi sad (ali raje ribo), si lahko samo rečete: »Tole sem si pa res zaslužil.«
Človek, narava in tihi prijatelji
Ena največjih skrivnosti ribištva pa je ta, da ne gre le za »moški hobi«. Gre za odnos z naravo in – če imate srečo – tudi za globok odnos s samim seboj. Biti ob vodi pomeni biti na kraju, kjer ni potrebe po razlagi. Riba ne sprašuje, koliko zaslužite. Jezero vas ne obsoja. In prijatelj v čolnu – če je pravi – ve, da tišina včasih pomeni več kot tisoč besed.
Za mnoge med nami je ribolov povezan z očetom, stricem ali dedkom. Je nekaj, kar se prenaša, skoraj kot star kompas. Spomini na prvega krapa, na zapleteno vrvico ali na dan, ko niste ujeli ničesar, a ste vseeno bili srečni – to je del zgodbe, ki gradi karakter.
Pa še nekaj: roke. Ribištvo daje rokam delo. Trnke je treba zavezati, vrvice preplesti, vabe pripraviti. Ni boljšega občutka kot to, da z lastnimi prsti naredite nekaj, kar potem pripelje do ulova. V svetu, kjer nas tipke in zasloni že skoraj pohabljajo, so take spretnosti vredne zlata.
In da, vso opremo imamo radi. Malo zaradi praktičnosti, malo pa zato, ker imamo moški radi »sisteme«. Vsaka škatlica ima svoj namen, vsak vozel svojo zgodbo. To ni razmetavanje – to je red, logika in estetika v eni torbi!
Konec koncev – sveti mir
Če ste že kdaj stali na obrežju ob sončnem vzhodu, z vrvico v roki in z občutkom, da svet spi, vi pa ste že eno uro v popolnem miru, potem veste, zakaj gremo moški na ribolov. Ne zaradi rekorda, ne zaradi večerje. Zaradi tistega občutka, ko veste, da je svet velik, vi pa dovolj majhni, da ste lahko vanj resnično potopljeni – brez motenj.
In čeprav se o tem redko govori, naj vam zaupam še zadnjo skrivnost: marsikateri od nas gre na ribolov, da si olajša dušo. Brez terapevta, brez aplikacij. Samo voda, trnek, riba – in občutek, da je življenje včasih preprosto čisto dovolj.
Zato – če ste si kdaj mislili, da bi šli »malo na ribe«, vas povabim, da poskusite. Ne obljubim ulova, obljubim pa eno stvar: vrnili se boste drugačni. Morda bolj mirni. Morda bolj vi.
Morda vas zanima tudi:
0 Komentarjev