Najprej: čestitke. Če berete to vrstico, ste že med tistimi redkimi, ki preberejo več kot samo naslov ali komentar spodaj. In to danes res ni samoumevno. Bravo!

Otroci (še) ne izbirajo – odrasli bi morali

Če ste že kdaj poskušali otroku razložiti možnosti, potem veste: če mu ponudite dve izbiri (“Boš zdaj pospravil in greva brat pravljico, ali greš brez nje spat?”), bo nekako izbral. Če pa ga peljete v restavracijo s šestnajstimi meniji, se izgubi. Ne ve, kaj naj izbere. Gleda okrog, in potem – klasično – reče: “Jaz bom to, kar ima on!” Čeprav so to pohani žabji kraki.

Otrok potrebuje omejen nabor izbir, ker se s tem počuti varneje. In to je popolnoma razumljivo. Pa vendar bi se moral z leti in zrelostjo naš “izbirni mišični tonus” širiti. Biti sposoben izbrati med več možnostmi – brez panike. Pa se to res dogaja?

Žal ne vedno. Veliko odraslih pri pomembnih življenjskih temah (zdravje, zaposlitev, prihodnost otrok) ostaja pasivnih. Raje pustijo, da o vsem odloča “nekdo zgoraj”. Kot da bi bila izbira pretežka.

Strah pred odgovornostjo – lažje je reči: »Sistem je kriv«

Ko izbiramo zase, s tem prevzamemo tudi tveganje, da izberemo narobe. In če izbereš narobe, si – ups – sam kriv. Pa to ni konec sveta. To je odraslost. A namesto tega se mnogi raje umaknejo: naj država izbere zame. Naj odloči, katera šola je “najboljša”, katera bolnišnica je “dovolj dobra”, katere pokojninske rešitve so “sprejemljive”. In če kaj ne štima? Potem krivimo sistem.

Udobje ne pomeni varnosti – in državno ni vedno boljše

Mnogi mislijo, da je vse, kar pride iz “državnega”, avtomatično bolj varno in bolj pošteno. Pa realnost pokaže drugo sliko. Vsak podjetnik ve: ko tvegaš s svojim denarjem in znanjem, odgovarjaš za vse – do zadnjega evra. Če ti spodleti, si ti kriv. Če uspeš, si tudi ti zaslužen. Kaj pa tisti, ki vodijo državne sisteme, pišejo zakone ali vodijo državna podjetja? Koliko res tvegajo? Koga boli, če gre tam kaj narobe?

Ali so državne firme res znane po svoji učinkovitosti, najboljših kadrih in nizkih cenah? Ste se prav nasmehnili? Ja, niste edini. Pa vendar mnogi še vedno verjamejo, da je “država tista, ki bo poskrbela”. Tudi če poskrbi povprečno. Glavno, da nam ni treba razmišljati.

In morda prav zato Slovenija ostaja v vrhu držav EU po deležu državnega v gospodarstvu – hkrati pa je na dnu po osebni finančni suverenosti. Sistem, ki se sam predpisuje in nadzoruje, je udoben – ampak samo zase. Za vas ni nujno.

Sistem ljubi tišino

Sistem ima najraje državljane, ki ne sprašujejo, ki ničesar ne zahtevajo in ki se izogibajo izbiri. Zakaj? Ker takih ni treba prepričevati, spraševati ali poslušati. Manj kot razmišljate, lažje vas je voditi. In če ničesar ne zahtevate – nikoli ni treba izboljšati storitev, optimizirati cen ali iskati boljših rešitev.

Tudi to, da nas danes duši plaz informacij, je del zgodbe. Ko svojo pozornost porabite za vsak “meme”, vsak video in vsako novičko, vam je zmanjka za res pomembne stvari. In to je popoln teren za tiste, ki radi odločajo namesto vas.

Zakaj “srebrnina”?

Na koncu ne gre za to, da je država slaba ali da sistem nima svoje vloge. Gre za to, da se odpovedujemo razmišljanju – za ceno udobja. In to ni brez posledic. Nekdaj smo državni lastnini rekli “zlatnina”. Danes, če smo iskreni, gre bolj za “srebrnino” – staro, spraskano, včasih celo zarjavelo.

In če vas ob tem vsaj malo zasrbijo možgani, super. Morda je to prav tisti občutek, ko se spet učimo razmišljati – zase, ne namesto drugih.

Vas zanima tudi?

• [Andrej bruha] Vlomilcu kuham kavo
• [Andrej bruha] Ženski selfi z moškim filtrom
• V 5 letih iz mama-hotela ali kako se odseliti na svoje
• Imam prenizko plačo