“Ne učite nas z besedami, ampak z življenjem”, bi bilo lahko sporočilo otroka ločenih staršev.
V Sloveniji se loči vsak tretji par, zato že v vsakem 7. razredu osnovne šole sedi veliko otrok, ki imajo izkušnjo razpada družine. Ti otroci niso bolni ali “problematični”, a nosijo s seboj zgodbo, ki jih lahko zaznamuje. Nekateri zaradi tega hitreje odrastejo, iščejo družbo starejših vrstnikov ali razvijejo drugačne poglede na življenje. Najtežje jim je, ko starši po ločitvi:
- med sabo tekmujejo – z darili ali pretirano pozornostjo
Otrok se lahko hitro nauči izkoriščati to tekmo, a pri tem izgublja občutek za iskreno bližino in razumevanje, da ljubezen ne pomeni le materialnih stvari. - delujejo maščevalno in je blatenje drugega starša dnevno na meniju
Otrok se znajde v čustvenem viharju, kjer ne ve, komu verjeti. Ljubezen do obeh staršev ga raztrga med občutki krivde in zmedenosti. Običajno ima težave s svojo jasno identiteto in vlogo. - združujejo tekmovanje in maščevanje
To je kot življenje na čustvenem bojišču – otrok se lahko izčrpa, izgubi zaupanje v odrasle in začne dvomiti, ali je sploh mogoče imeti zdrav partnerski odnos. - ustrahujejo otroke ali nekdanjega partnerja
Strah postane vsakdanji spremljevalec. Otrok se lahko zapre vase, razvije tesnobo in kasneje v življenju težko postavlja meje drugim.
Nekoliko bolj subtilno, pa še vedno za otroke škodljivo početje je tudi, da:
- Otrokom ne uredijo uravnoteženega ritma – med delom za šolo in sprostitvijo:
Običajno gre za posledico slabe komunikacije med starši in nezavedanja, da npr. pretirano udobje pri enem staršu in posledično več učenja pri drugem ustvarja napačen vtis o tem, katere vrednote kdo od njiju ceni. Otrok si lahko nezavedno misli: »Zabavnemu staršu je malo mar za moje uspehe, ambiciozni starš pa ne ceni časa z mano.« Ko to povežete še z nasprotji med spoloma (mama-sin, oče-hči), nastanejo globoko zakoreninjeni vzorci, ki jih odrasli redko kdaj povsem presežejo. - Nudijo otrokom pretirano pozornost in kompenzacijo partnerske ljubezni:
Mnogi starši se po ločitvi ne želijo več vezati ali predelujejo svoje izkušnje, zato nehote čustveno preobremenijo otroka. To je pogosteje pri materah, zaradi česar sinovi – še posebej edinci – pogosto nimajo zdrave konkurence ali moškega vzornika, kar lahko vpliva na njihov trud, samostojnost in odnose. - Se vdajajo divjim zabavam, opojnim substancam in promiskuiteti – pozabljajo, da vzgajamo z vzorom:
Otrok ne posluša le besed, temveč predvsem opazuje dejanja. Ko vidi starša, ki beži pred težavami v nočno življenje, alkohol ali nestanovitne odnose, se v njem pogosto utrdi občutek, da so to sprejemljivi načini soočanja z bolečino. Kasneje lahko tak vzorec nezavedno ponovi tudi sam, četudi ve, da mu škoduje. - Manipulirajo s svojim ravnodušnim psiho-fizičnim propadanjem:
Ko se starš po ločitvi preda depresiji, obupu, zlorabi alkohola ali zdravil in s tem posredno zahteva pozornost otrok, ti doživljajo močno stisko. V njih se prebuja občutek odgovornosti za počutje starša, kar jim jemlje brezskrbnost otroštva in jih potiska v vloge, ki niso primerne njihovi starosti. Dolgoročno lahko to privede do občutkov krivde in strahu pred zapuščanjem bližnjih.
Če povzamemo misli in odkritja naših sogovornikov
»Dragi starši, ločitev je vaša izkušnja, a posledice nosimo tudi mi – vaši otroci. Ne potrebujemo popolnih staršev, potrebujemo pa starše, ki znajo kljub lastni bolečini ostati vodniki, varni pristan in vzor, ki nas uči ljubezni do sebe in drugih. Bodite tisti, ki pokaže, da se življenje po nevihti lahko nadaljuje – in to z upanjem na boljše. Ne učite nas z besedami, ampak z življenjem.«
Morda vas zanima tudi:
0 Komentarjev