Se odseliti nočemo ali ne zmoremo?

Slovenci smo znani po tem, da ostajamo v varnem zavetju domačega gnezda – pogovorno imenovanem “mama-hotel” – dolgo. Statistike Eurostata (2023) namreč razkrivajo, da se mladi v Sloveniji povprečno odseljujejo od doma pri skoraj tridesetih – natančneje pri 29,6 letih za moške in 28,1 letih za ženske. Vzroki za to so pa večplastni. Na eni strani gre za kulturni vzorec, na drugi pa za realne ekonomske okoliščine, saj nakup ali najem stanovanja marsikomu predstavlja visoko finančno oviro. Toda ob vse večji potrebi po osebni in finančni neodvisnosti se poraja vprašanje, ali bi mladi z načrtnim varčevanjem in podporo družine lahko stopili na svojo pot že prej. Odgovor bi bil, da je možno, toda potrebne so jasne prioritete, družinski dogovori in nekaj strateškega razmisleka. Tudi, če razmere na trgu nepremičnin trenutno niso idealne, je za vdanost v usodo še prezgodaj.

Varčevanje namesto prispevka: etična dilema ali strateška odločitev?

Marsikateri starš se znajde v precepu, ko začne njegov odrasli otrok po končanem šolanju delati. Naj pričakuje, da bo takrat že prispeval k mesečnim stroškom gospodinjstva ali naj mu ponudi priložnost, da ves svoj razpoložljivi dohodek nameni varčevanju za prihodnost?

Na primer: visoko izobražen mlad posameznik, ki začne delati pri 24 letih in ima neto plačo približno 1.200 evrov, lahko z disciplino in ob podpori doma privarčuje tudi do 800 evrov mesečno. V dobrih treh letih tako doseže 30.000 evrov lastnih sredstev, kar pomeni doseg 20-odstotnega pologa za stanovanje v vrednosti 150.000 evrov. Druga plat zgodbe pa je tisti, ki začne delati že pri dvajsetih in prejema minimalno plačo, denimo 900 evrov neto. Če tudi on živi doma in varčuje po 500 evrov mesečno, bo v petih letih prav tako dosegel 30.000 evrov. Čeprav gre za zahtevno disciplino, številke jasno kažejo, da je varčevanje mogoče tudi z nižjim dohodkom, le da traja nekoliko dlje ali pa zahteva skromnejši stil življenja. V pomoč pri takem varčevanju so mladim pogosto t.i. neobanke (Revolut, N26 ipd.), ki so se izkazale kot mnogo bolj fleksibilne in “hvaležne”, ne le pri obrestovanju depozitov, ampak tudi pri funkcionalnostih in stroških vodenja računov. Druga alternativa varčevanja so skladi, kjer je za 5-letno obdobje možno izbrati t.i. ‘zmerno’ tveganje, kar pomeni, da se dobršen del sredstev varčevalca nalaga v državne obveznice, ostalo pa v delnice na močno razpršen in manj tvegan način. Taki skladi na srednji rok večinoma presegajo % letnih inflacij, vsekakor pa malo primerjajte donose različnih skladov in tvegajte ‘zmerno’.

Iz obeh navedenih primerov lahko zdaj povzamemo: če bi mladi resno pristopili k varčevanju, bi se lahko večina osamosvojila med 25. in 27. letom, ne pa šele pri skoraj tridesetih, kot to nakazujejo povprečja. To odpira pomemben prostor za pogovor v družinah – naj prispeva ali (dokazljivo) varčuje – ko gre pravzaprav za zdrave temelje družinskih odnosov in prehodno obdobje v samozavestno odraslost.

Kakšno nepremičnino si lahko privoščiš – in kje?

Ko govorimo o realni stanovanjski ponudbi, se hitro pokaže, da znesek 150.000 evrov v urbanih središčih, kot so Ljubljana, Maribor ali Koper, ne zadostuje za nakup večje stanovanjske enote. Tam ta vsota pokrije kvečjemu nakup manjše rabljene garsonjere ali starejšega enosobnega stanovanja za prenovo. Toda, če smo pripravljeni pogledati nekoliko izven teh središč – denimo 30 do 60 kilometrov stran – se možnosti hitro razširijo. V lokalnih okoljih, kot so Tržič, Postojna, Slovenska Bistrica, Brežice, Zasavje, Apače ali Radenci, ipd. se za to ceno še vedno najdejo enoinpolsobna ali celo večsobna stanovanja, pogosto v urejenih manjših blokih ali obnovljenih večstanovanjskih hišah.

Pomembno vlogo igra tudi infrastruktura – torej bližina železniške postaje ali možnost kombiniranega prevoza P+R (“park and ride”), ki omogoča dostop do mest brez nujne lastne mobilnosti. Seveda je drugačno življenje izven urbanih središč tudi stvar kompromisa. Morda bo vožnja na delo daljša, a hkrati lahko bivalno okolje ponudi več miru, zelenja in kakovosti življenja. Pri tem velja omeniti tudi možnost, da lahko par s skupnim varčevanjem doseže višji skupni proračun – s tem pa možnost nakupa večje nepremičnine ali celo zazidljive parcele, kjer se da ob dodatnem trudu lotiti (do-)gradnje ali adaptacije.

Če vzamemo primer kredita v višini 120.000 evrov za 30 let, ob realni obrestni meri 3,5 %, mesečni obrok znaša približno med 540 in 580 evri. Za posameznika, ki ima plačo 1.200 evrov, to pomeni, da mu po plačilu kredita ostane okoli 620 do 660 evrov za druge življenjske stroške. Ta znesek sicer ni razkošen, a omogoča skromen in dostojanstven začetek samostojnega življenja.

Nakup v paru je lažji, pravna zaščita pa priporočljiva

Nakup v paru je lažji zlasti iz naslednjih vidikov:

• skupaj lahko za stanovanjsko enoto zbereta večji znesek (večje enote imajo nižjo ceno na m2),
• skupni nakup dveh kreditnosposobnih partnerjev velja v bankah za manjše tveganje kot pri “solo”-kupcu (pogajajte se za nižjo obrestno mero)
• tekoči stroški bivanja so pri paru na osebo cenejši (kredit lahko zato odplačata hitreje)

Ko se za skupen nakup nepremičnine odloči par, gre pri tem poleg čustvene in življenjske tudi za eno največjih finančnih odločitev in prav zato ta korak terja premišljen pristop. Prvi priporočljiv korak je vsekakor, da se v kupoprodajni pogodbi in zemljiški knjigi natančno opredeli, kakšen lastniški delež pripada vsakemu od njiju – bodisi 50 : 50, bodisi v drugem razmerju, glede na vložek. Naslednji racionalni korak je civilnopravna pogodba, ki določa, kako bosta partnerja ravnala z nepremičnino v primeru razhoda oz. ločitve, kaj se šteje kot skupna naložba in kaj kot zasebni prispevek. Če sta poročena ali v izvenzakonski skupnosti, lahko podobne cilje dosežeta s t.i. predporočno ali medporočno pogodbo, sklenjeno v notarski obliki. Tak strošek je neprimerljivo cenejši od morebitnih kasnejših tožb, ki v Sloveniji z lahkoto trajajo tudi po 10 in več let.
Overovljen dogovor pred nakupom namreč omogoča, da se v primeru nesoglasij izogneta dolgotrajnim pravnim sporom, saj so pravice in obveznosti tako razjasnjene že vnaprej. Primer takega spora bi bil, kjer je denimo stanovanje pisano le na enega od partnerjev, drugi pa kljub temu plačuje polovico kredita. To se sicer pogosto dogaja »na zaupanje«, vendar brez pisnih dokazov takšen prispevek v praksi pogosto ni priznan. Z urejenimi papirji, evidenco nakazil in jasnimi dogovori se namreč takšnim scenarijem lahko uspešno izognemo.

Na kaj moramo pritisniti kot družba

Po ocenah Mladinskega sveta Slovenije (2023) in strokovnih analiz Urbanističnega inštituta RS bi Slovenija letno potrebovala med 15.000 in 20.000 razpoložljivih stanovanj, da bi lahko zadostila potrebam mladih, ki bi se radi osamosvojili. Ta ocena izhaja iz demografskih podatkov, po katerih v Sloveniji živi približno 300.000 oseb v starostni skupini 18–34 let, pri čemer jih več kot polovica še vedno živi pri starših. Če vsako leto doseže zrelost za odselitev 15.000–20.000 mladih, bi morala stanovanjska politika v tem obsegu zagotavljati nove dostopne enote. Metodologija za izračun potreb temelji na predpostavki, da se vsak mlad človek enkrat med 25. in 30. letom osamosvoji, ter na izračunu potrebnega letnega prirasta novih stanovanj, ki omogoča vzdržno dinamiko selitev. Kako doseči tako število? Bodisi z lažjo gradnjo, samogradnjo, gradnjo brez končne finalizacije, obnovami ali drugačnimi spodbudami. Ključno pri tem ni le potrebno število stanovanj, temveč tudi njihova geografska razpršenost in cenovna dostopnost, ki omogoča, da se mladi ne osredotočajo zgolj na Ljubljano ali Maribor, temveč razmišljajo širše – po vsej Sloveniji. Če imamo v Sloveniji težave z iskanjem delovne sile v gradbeništvu, zakaj tako omejujemo samogradnjo in sosedsko pomoč.

Vendar pa država kljub večkratnim javnim obljubam o decentralizaciji in izboljšanju stanovanjskih razmer še vedno ne vlaga dovolj v prometno infrastrukturo, hitre železniške povezave ali učinkovite postopke za pridobitev gradbenih dovoljenj. Moralno dejstvo kljub temu ostaja: življenje v središču prestolnice ali v urbanem jedru drugih večjih mest ni ustavna pravica, temveč privilegij, za katerega družba kot celota ne more in ne bi smela jamčiti. Lahko bi pa z dovolj politične volje zagotovili infrastrukturne in prostorske možnosti ter nekoliko davčno spodbudili aktivno reševanje stanovanjskih potreb zaposlenih v Sloveniji.

Vprašanje samostojnosti mladih torej ni le zadeva posameznika, temveč tudi celotne družbe. Zahteva nov pogled na družinsko dinamiko, jasne finančne cilje in boljšo podporo okolja – naj bo to preko prometne infrastrukture, urejenih zemljiških postopkov ali spodbudnih razmer na stanovanjskem trgu. Morda je napočil čas, da kot družba stopimo korak naprej in sporočimo mladi generaciji: verjamemo v tvojo samostojnost – in pomagali ti bomo, da jo dosežeš.

Morda vas zanima tudi:

• Imam prenizko plačo
• Iščem ustreznega partnerja za resno zvezo