Starodavno orodje za razumevanje in interpretacijo naravnih pojavov in odnosov – astrologija, ki je vse od 2. tisočletja pred našim štetjem počasi in postopoma pridobivala svojo težo in razvijala metode izračunavanj astroloških kart, vse od osebnih do regionalnih, od grobih napovedi do manjših osebnih pripetljajev, lastnosti in nagnjenj.

Astrologi so z analizo nebesnih pojavov in njihovih vplivov na Zemljo preučevali gibanje planetov, njihovo retrogradnost (glede na točko opazovanja), eklipse in druge astrološke dejavnike, ki so pokazali uporabnost za napovedovanje vremenskih vzorcev in naravnih nesreč. S časom so vzporednice teh gibanj potegnili tudi z vzorci obnašanja ljudi, pogostejšimi incidenti, pa tudi s talenti in lastnostmi posameznikov na izrazitih področjih. Bogate kulture daljnega vzhoda in tudi bližje, ki so svoj politični vpliv krepile z dogovorjenimi porokami, so si v upanju na srečnejši zakon svoji otrok naročali primerjave dveh rojstnih (natalnih) kart, ki bi pomagale prepoznati morebitno (ne-)kompatibilnost dveh potencialnih zakoncev. Izvor in začetki astrologije so se nizali takole:

• Mezopotamija: Astrologija se je začela razvijati v Mezopotamiji okoli 3000 pr. n. št. Ljudje so opazovali gibanje zvezd in planetov ter jih povezovali z dogodki na Zemlji. Sumerci so razvili osnovno definicijo zodiakalnih znamenj, ki se je kasneje prenesla v Indijo in nazaj v Mezopotamijo.
• Babilonci: Babilonci so v 18. stoletju pr. n. št. postavili sistem zodiaka, ki je predstavljal merilo za merjenje nebesnega časa. Razdelili so ga v dvanajst ozvezdij, večino poimenovanih po živalih.
• Egipčani: Znanje iz Mezopotamije se je širilo tudi proti Egiptu. Egipčani so prispevali dekane – 36 zvezdnih pozicij za merjenje časa ponoči, ki so bili pomembni v magiji srednjega veka in hermetizmu.
• Grki: Po 7. stoletju pr. n. št. so Grki začeli izmenjavati astrološko in astronomsko znanje z narodi Mezopotamije. V 5. stoletju pr. n. št. so začeli uporabljati zodiak z dvanajstimi znamenji in razvili natalno astrologijo.

Namenska uporaba astrologije po obdobjih

Namenska raba se je skozi razvijajočo sposobnost opazovanja širila tako v področja samozavedanja kot v duhovne vode:

1. Stari svet: Astrologija je bila v starem svetu uporabljena za napovedovanje dogodkov, vplivov na kralje in države ter za razlago naravnih pojavov. Babilonci so uporabljali astrologijo za napovedovanje mrkov in drugih nebesnih pojavov.
2. Srednji vek: V srednjem veku je astrologija postala del zahodne ezoterične tradicije, skupaj z alkimijo, kabalo in magijo. Astrologija je bila uporabljena za samospoznanje in povezavo z duhovnim svetom.
3. Renesansa: V renesansi je astrologija doživela preporod, ko so jo uporabljali za razlago človeških lastnosti in usode. Rojstni horoskopi so postali priljubljeni in astrologi so bili cenjeni svetovalci plemstva in močnih vladarjev.

In še nekaj opaženih primerov:

• Stari svet: V starem svetu so astrologi opazovali zvezde in planete ter jih povezovali z dogodki na Zemlji. Eklipse Sonca in Lune so bile pogosto videne kot znaki prihajajočih naravnih nesreč, kot so poplave, potresi in suše.
• Srednji vek: V srednjem veku so astrologi uporabljali zvezdne konstelacije, komete in eklipse za napovedovanje naravnih nesreč. Na primer, komet, ki se je pojavil leta 1337, je bil viden kot začetek verige dogodkov, ki so vključevali poplave, potrese in kugo.
• Nizozemska poplava leta 1953: Astrologi so analizirali horoskope za določene lokacije in preučevali vpliv planetov na glavne osi (AS-DS in MC-IC) za napovedovanje poplav. Na primer, poplava leta 1953 na Nizozemskem je bila povezana z astrološkimi fenomeni.

Tudi na daljnem Vzhodu so gledali v zvezde

Začetki ključne številke 12 so se v deželah današnje Kitajske pojavili podobno, pa vendar z nekaj razlikami pri interpretacijah in uporabi:

• Zhou dinastija (1046–256 pr. n. št.): Kitajska astrologija se je začela razvijati med Zhou dinastijo. V tem obdobju so se oblikovali osnovni elementi tradicionalne kitajske kulture, kot so filozofija yin-yang, teorija petih elementov (wuxing), koncepti nebes in zemlje ter moralne vrednote taoizma, budizma in konfucianizma.
• Han dinastija (2. stoletje pr. n. št. – 2. stoletje n. št.): Kitajska astrologija je cvetela med Han dinastijo. V tem obdobju so se formalizirali filozofski principi kitajske medicine, vedeževanja, astrologije in alkimije. Sistem dvanajstletnega cikla živalskih znamenj je bil zgrajen na podlagi opazovanj orbite Jupitra.
• Izbira živalskih znamenj: Po legendi je Jade cesar organiziral tekmovanje, da bi določil, katera živalska znamenja bodo vključena v koledar. Zmagovalec tekmovanja – podgana – je dobil prvo leto dvanajstletnega cikla, sledili so mu bivol, tiger, zajec, zmaj, kača, konj, koza, opica, petelin, pes in prašič.

Uporaba kitajskega horoskopa danes

Kitajski horoskop se uporablja za napovedovanje osebnostnih lastnosti, kariernih poti, združljivosti v odnosih, porok in sreče. Vsako leto je povezano z določenim živalskim znamenjem, ki naj bi vplivalo na značaj in posameznika izpostavljalo ožjim področnim pozitivnim in negativnim vplivom.

Kitajski horoskop je pomemben del kitajske kulture in filozofije ter ostaja priljubljen v mnogih vzhodnoazijskih in jugovzhodnoazijskih državah, kot so Japonska, Južna Koreja, Vietnam, Singapur, Nepal, Butan, Kambodža in Tajska.

Astrologija je skozi zgodovino igrala pomembno vlogo v različnih kulturah in še vedno ostaja priljubljena praksa za mnoge ljudi po vsem svetu.

Viri: Astrosvet.si, eAstrologija, R. Kovačič, Wikipedija; Knowledge Voyager,  Astrodienst,  Academia.edu,  China Highlights;

V kratkem še:

• Astrologija danes – le napoved ali orodje, ki vam vrne moč