Ura je deset in zunaj se je stemnilo. Otroka že zdavnaj spita, žena smrči po svoje, jaz pa kot vsak zgleden mož in oče — najprej skuham kavo. Ne, ker bi bil odvisen od kofeina, ampak ker se nikoli ne ve, kdaj bom eden od 33 dnevnih srečnežev, ki dobijo v goste vlomilca in se spodobi, da ga pogostim z vonjem sveže mlete bio Arabice.

V teh časih, ko imamo v Sloveniji nepregledno vrsto zaščitenih kategorij, mora človek paziti na čisto vse. Ne le, da zaklepa vrata in okna, ampak tudi na ton glasu, ko na vlomilca kriči “kdo je tam?!” Lahko bi prizadel njegova čustva, zlasti če se je ta človek znašel v težki življenjski situaciji, ko je sredi noči z lomilko v roki prečkal ograjo in stopil v mojo dnevno sobo.

Enim pravice, drugim zakonske predpise

Zakon je, seveda, jasen. Dokler ni napada na osebo, fizična sila ni dovoljena. V praksi to pomeni, da moraš pustiti vlomilca skoraj do otroške sobe, kjer bo lahko preveril, ali tvoj najmlajši spi na desni ali levi strani postelje. Šele, ko pomoli roko proti otroku, lahko, če imaš srečo, instinktivno reagiraš in mu — bog ne daj, premočno — odrineš roko. Če ga spotakneš in si zlomi gleženj, si že v prekršku. Vlomilec pa — upoštevajoč psihološki šok zaradi “neprimernega odziva” lastnika stanovanja — dobi napotnico za psihoterapijo in od tebe nekaj denarne odškodnine.

Policisti? Večina jih skoraj bruhne, ko morajo pisat kazensko ovadbo proti človeku, ki je branil svoj dom. Pa saj jih razumem. Po dvajsetih letih v službi vedo, da bo njihovo poročilo z ovadbo vlomilca končalo v predalu nekega tožilca ali pa se bo nato slednji ukvarjal s tem, če je vlomilec v trenutku vdora občutil čustveno stisko in mu je preteklost brez očeta podarila pravico do tatvine.

Kako postati “ranljiva oseba”

Ko sem pred kratkim prebral, da petkrat priprt nasilnež še vedno prejema socialno, ne plačuje kazni ali pa jo vedno odnese s “pogojno”, sem si resno začel delati seznam, kako postati “ranljiva oseba”. Najbolje bi izpadel kot ‘samozaposleni pesnik v tranzicijski krizi z alergijo na delo’? Očitno je pot do zakonitega ignoriranja zakona kratka, če je le oblečena v dovolj plasti socialne problematike. 

Zato zdaj redno kuham kavo — trikrat na dan. Če me kdo vpraša, zakaj, odgovorim: da bom v trenutku morebitnega vloma dovolj psihično uravnovešen, da bom lahko ustrezno ravnal, saj ne želim, da se morebitni vlomilec počuti nelagodno, ali še huje — užaljeno. V tem primeru me lahko čaka sodni postopek, sploh če delujem nestrpen. Morda celo odškodnina, ko bo njegov odvetnik utemeljeval, da sem pokazal “znake verbalne agresije in potencialne mikrotravme z močno vsebinsko komponento sovražnega govora“.

In če bo še kdo rekel, da pretiravam, naj sam preveri, kaj vse od mene pričakuje država – spanje z mačjim vidom in mislijo, da bom pri nepovabljenem gostu, ki bo nosil najlonko čez obraz, najprej preveril, ali je oborožen, nato poguglal, če je v katerem od programov socialne integracije in ali je bil morda že omenjen v kakšni publikaciji Mirovnega inštituta, da ne bi poškodoval katerega izmed ambasadorjev multikulturne tolerance.

Pravičnost? Ne vem več, kaj ta beseda pomeni. Živim menda v ‘pravni državi’, kjer je postal kriminalec kralj, žrtev pa naivni butec. Lahko bi rekli, da živim v “pravicizmu”. Zato zvečer skuhajte kavo in — ne pozabite zakleniti vrat. Zaradi vas, ne zaradi njih!

Morda vas zanima tudi:

• [Andrej bruha] Ženski selfi z moškim filtrom
• Imam prenizko plačo