Zdrav ali slepi altruizem

Mnoge ideologije nam danes altruizem promovirajo kot “nasprotje egoizma” in kot “etično usmeritev, kjer moramo težiti k sreči, dobrobiti drugih, četudi na račun lastne sreče, varnosti ali življenja”. Pri taki definiciji se je treba resno vprašati o obstoju in namenih manipulacije ter o tem, kdo si drzne odločati – čigavo življenje in kakovost le-tega sta vredna več.

Zdrav altruizem vključuje zmožnost in skrb za druge, brez zanemarjanja samega sebe. Temelji na pristnem sočutju, ne pa na krivdi ali (avtoritativni) prisili. Dobro vprašanje za razmislek je: “Ali dajem iz radodarnosti, prisile ali zato, ker se bojim, da bom sicer manj vreden/vredna?”

Altruizem lahko postane “slep” oz. zaslepljen in škodljiv, kadar preseže zdrave meje in vodi v osebno izčrpavanje, neravnovesje v odnosih ali spodbujanje nezdrave odvisnosti. V psihologiji in etiki to včasih imenujemo nezdrav, slep ali patološki altruizem.

Primeri, ko je altruizem lahko škodljiv:

1. Izgorelost (angl. “burnout”): Ljudje, ki nenehno postavljajo druge pred sebe (npr. zdravstveni delavci, negovalci), pogosto tvegajo fizično in čustveno izčrpanost.
   
2. Izguba identitete ali samospoštovanja: nenehna skrb za potrebe drugih, lahko potlači lastne želje, kar vodi v občutek lastne praznine ali demotiviranosti.
   
3. Omogočanje škodljivega vedenja: Preveč pomoči lahko drugi osebi vzame vso odgovornost (in stimulacijjo), jo naredi odvisno ali celo spodbuja nezdravo vedenje (npr. pri zasvojenosti ali lenobi).
   
4. Manipulacija in izkoriščanje: Ljudje, ki so nagnjeni k pretiranemu dajanju, so pogosto tarča manipulacij, saj težko rečejo “ne”.
   
5. Nevidna pričakovanja: Altruizem, ki je v resnici pogojen s pričakovanjem pohvale, ljubezni ali sprejetosti, lahko vodi v razočaranje, če to ni vsaj simbolično povrnjeno.j

Psihološki vidik

V določenih primerih je altruizem lahko obrambni mehanizem, ko se ljudje razdajajo drugim, ker se sami ne počutijo vredne ali sprejete. To imenujemo tudi ugajanje ljudem (angl. “People-pleasing”) in ni isto kot pristno sočutje pri zdravemu altruizmu.

Najverjetnejši vzroki za razvoj patološkega altruista

Ugajanje ljudem (angl. “People-pleasing”) je pretirana potreba, da bi ugajali drugim na račun sebe – ima pogosto korenine v otroštvu, osebnostni strukturi in zgodnjih izkušnjah, povezanih z varnostjo in vrednostjo.

1. Vzgoja in otroštvo
   • Starši z visokimi pričakovanji ali kritičnostjo: Otrok se nauči, da je ljubljen samo, če ustreza pričakovanjem, zato razvije pogojno samozavest.
   • Nestabilna ali čustveno zahtevna starša: Otrok postane “čustveni skrbnik” in zadovoljuje potrebe starša samo zato, da ohrani mir – nauči se ignorirati sebe.
   • Pomanjkanje pohvale ali potrditve: Otrok se trudi ugajati, ker sicer ne dobi občutka vrednosti.
2. Nizka samopodoba
   • Ljudje z nizko samopodobo pogosto verjamejo, da jih bodo drugi sprejeli samo, če so “prijetni”, koristni ali nezahtevni. Izogibajo se konfliktom, ker se bojijo zavrnitve ali zapustitve.
3. Strah pred zavrnitvijo ali zapuščenostjo
   • Pogosta pri ljudeh, ki so doživeli čustveno zavrnitev, ločitev ali izgubo. “Ugajanje” je obrambna strategija za ohranjanje odnosov za vsako ceno.
4. Perfekcionizem in odgovornost
   • Ljudje, ki so od malih nog prevzemali preveč odgovornosti, npr. za družinsko dinamiko, pogosto razvijejo močan občutek dolžnosti do drugih. Pogosto čutijo krivdo, če rečejo ne.
5. Kultura in družbene norme
   • V nekaterih kulturah (vključno z vzhodno azijskimi in pogosto tudi v slovenskih družinah) je poudarjeno: “Bodi priden”, “Ne se pritoževat”, “Ne delaj težav”, “Spoštuj avtoriteto (tudi, če te slednja ne)”, ipd. Tak pristop lahko preoblikuje ljudi v konformiste, ki popolnoma zatrejo svoje potrebe in postanejo odlično družbeno telo za različne manipulacije oblastnikov.

Primer patološkega altruista:

Ozadje

Mojca je znana kot “tista, ki vedno pomaga”. Kadarkoli kdo iz njenega kroga potrebuje pomoč – prevoz, pogovor sredi noči, pomoč pri selitvi ali denar – je tam. Ne zna reči “ne”, saj se boji, da bi sicer izpadla sebična ali da je ne bodo več imeli radi.
Njena prijateljica Eva jo pogosto kliče, ko ima čustvene izbruhe, in to vedno ponoči. Mojca jo kljub lastni utrujenosti posluša več ur, ker “Eva nima nikogar drugega”. Ko Mojca enkrat le reče, da ne more, ji očitno narcistična Eva zabrusi: “Nisi več taka prijateljica, kot si bila.” Mojca jo potem pokliče nazaj in se opraviči, čeprav je utrujena in duševno izčrpana.

Analiza primera

Ana daje preveč in predolgo, ker verjame, da samo na tak način zasluži pozornost, ljubezen in sprejetost. Njen altruizem postaja zanjo škodljiv, saj ne ohranja meja – ne čustvenih, ne časovnih. Ne ustavi jo niti lastna izčrpanost. S tem drugi osebi omogoča, da ostaja odvisna in pasivna, namesto da bi za svoje stanje prevzela odgovornost in se naučila svoje težave obvladovati sama.

Donacije – kot vest na hitrem pranju

Če se z ravni posameznih odnosov pomaknemo v nekoliko širšo sfero, boste pravzaprav opazili podobne vzorce. Skupine, ki se brez sramu in lastnih naporov počutijo “upravičene” do privilegijev in maso ljudi na drugi strani, ki njihovim spretnim manipulacijam naseda(mo). Manipulacijam, ki trkajo na našo slabo vest in nas vedno najdejo na temah potrošnje, klimatskih sprememb, nezdravih razvad, zavidljivih uspehov, prekomernih užitkov. ipd.

Skoraj ne mine teden, da ne bi oko občasnega bralca slovenskih medijev ujelo vsaj ene objavljene humanitarne akcije. Vajeni smo zbiranja sredstev za otroke z redko genetsko okvaro, pa tiste, ki bi radi šli na morje, vmes se najdejo nabirke za cunamije, potrese, poplave in vojna žarišča, v trgovinah mečemo hrano v humanitarne vozičke, tudi za zapuščene živali. Ob poplavi svetlečih božičnih dekoracij in zavedanju, da vsaj decembra precej brezglavo zapravljamo, se naša slaba vest razširi kot delta Nila in panično išče odpustke. Odpustek za brutalno drag parfum, odpustek za novo obleko, odpustek za restavracijsko postrežbo, če smo to in to kupili enemu sorodniku, ne smemo drugemu nič manj… in tako začne naša lačna duša za darilno prilizovanje temu in onemu iskati kompenzacijo z donacijami. Z donacijo na znani naslov, namreč, “mi pa nima kdo kaj očitati”. Jasno. Tako je lažje, kot razmišljati, kaj v resnici nudi ena najbolj prihodkovno egalitarnih (beri: obdavčenih) držav v EU – Slovenija (vir: EUROSTAT). Veliko lažje in hitreje je tako donirati, kot razmišljati – preveriti, za kaj so se sredstva res porabila in kakšen učinek so imela. To je neprimerno lažje, kot porabiti čas za razmislek, koga terjati in za koga bi morala poskrbeti oblast – v zameno za tisto, kar na silo vzame, ker vzame zelo veliko. 

»Daj človeku ribo – nahraniš ga za en dan. Nauči ga loviti ribe – nahraniš ga za vse življenje« (kitajska modrost)

Naravnih katastrof se resda ne da preprečiti, vendar je treba odpreti oči, če se na istih naslovih ponavljajo podobne težave. S pravočasno preventivo, npr. pri gradnji, je škodo možno občutno omejiti! Ampak terja razmislek. Tudi socialno strukturo v državi je možno spremeniti s preventivo, ampak terja taktični razmislek. Ta razmislek je v resnici neprecenljiv in ima največji končni učinek in splošno korist. V dovolj veliki masi ga dosežejo le zrele države, ki dopuščajo kulturno javno diskusijo tistih, ki res razmišljajo, so sposobni kulturne argumentacije, imajo izkušnje in tudi kaj vedo. Učinek takega masovnega razmisleka je lahko neprimerno večji, kot popularni hitri “obliži na preperele pipe” za boljšo vest in za službico manipulatorjev, ki prav od ustvarjanja (ali uvažanja) problemov dolgo in udobno živijo – na tuj račun.

Povzetek

Altruizem, ki preseže zdravo mejo (angl. “People-pleasing”) nima slabega namena – pogosto gre za strategijo preživetja, ki je nastala kot odziv na okolje, kjer je bila ljubezen ali varnost pogojena. Ko ta vzorec v odrasli dobi ne izvodeni, začne posamezniku škoditi, saj s tem lastne meje, potrebe in pristnost zanemarja, druge – odjemalce pomoči pa omejuje pri prevzemanju lastne odgovornosti, tako na osebni kot na širši institucionalni dimenziji.

Morda vas zanima tudi:

• Narcisi so med nami
• Iščem ustreznega partnerja za resno zvezo