Ponujamo vam nekaj uporabnih pristopov v izogib srce parajočim zgodbam, ki se berejo na način “Dobili smo dojenčka, zato oddajamo X-let starega mačka/psa…”
Koristni vplivi prisotnosti
O pozitivnem vplivu domačih živali na razvoj čustvene inteligence pri otrocih ali pomoči pri njihovih motoričnih razvojnih izzivih verjetno ni treba pisati romana. Verjetno ste ujeli neredke primere, ko pes malčku nudi oporo pri prvih korakih ali pa ga maček na tleh taktično provocira, da se pri pozi “na vseh štirih” nekajkrat odrine naprej, in še malo in še malo. Domače živali majhne otroke s svojo prisotnostjo pomirjajo in jim dajejo občutek, da niso sami. Poseben način komunikacije z njimi razvija otrokovo komunikacijsko širino in veščino opazovanja. Celo pri starostnikih ima sobivanje z živaljo občutno psiho-fizično korist, ki se največkrat izrazi kot: nižji krvni pritisk, občutek topline, stimulator gibanja, interakcija, ki jih animira – s tem pa imamo prisotne manj depresije, ipd.
Z mačkom sva se cele dneve po hiši igrala skrivalnice. Ko mi je bilo hudo, mi je vedno zlezel v naročje.
Ob tem ne gre spregledati vplivov na razvoj otrokovega imunskega sistema, za katerega je po mnogih raziskavah domače sterilno okolje (poleg stresa) prepoznano kot največja bergla in žal tudi stimulator kasnejših alergij. Dojenčka, ki ga ščiti mamimo mleko, je dobro izpostavljati naravni mikro favni in flori, razen če vam to izrecno odsvetuje lečeči zdravnik. Zaradi grizenja prašnih polic v stanovanju ali neprekuhane dude ni še noben malček zbolel. Saj veste, “ne škodi substanca, ampak količina”. (Allergy Standard Ltd., UCL and the London School of Hygiene & Tropical Medicine)
Vedno gre za občutek in poslanstvo
Maček ali pes ne potrebujeta naše nenehne pozornosti, potrebujeta pa (občasen) občutek pomembnosti, kakšen pomenljiv pogled, besedo, dve ali hitro potrditev z nežnim dotikom. Dajmo jih občutek, da sodijo v družino in da imajo svojo super zadolžitev. Ko to (z vašo energijo!) prevzamejo, boste lahko imeli ob sebi najbolj zanesljiv “baby-fon” za dojenčka ali pa otrokovega osebnega varnostnika, obenem pa še animatorja zabave, ki ni nikoli utrujen ali živčno zaskrbljen ter nejevoljen (tako kot starši)!
Pomembni so prvi trenutki in postopne spremembe
- Spremembe v okolju: Opremo za otroka prinašajte domov postopno in dajte živali vedno priložnost, da jo razišče. S tem bo osvojila postopne spremembe v svojem domačem okolju.
- Vonjave in zvoki vnaprej: Če imate le možnosti, naj očka že vnaprej iz porodnišnice domov prinese kakšen kos tekstila (lahko tudi igračo), ki bo dišal po mami IN dojenčku, in ga preda živali kot darilo (“Poglej, poglej, kaj sem ti prinesel…”). Ob tem žival malo pocrklja ter oskrbi s potrebnim (hrana, voda, gibanje). Enemu domačemu vonju se bo tako pridružil drugi – nov, ki “očitno sodi zraven”. Podobno lahko naredite s posnetim zvokom mame in dojenčka, zlasti ko je slišen dojenčkov jok.
- Prihod dojenčka: Ko prinesete dojenčka prvič domov, ga pred živaljo nikakor ne skrivajte. Postavite ga pred žival, ji prigovarjajte, da ga v miru pogleda in prevoha, saj je dobila svoje “čudovito novo poslanstvo in novega prijatelja”. Po tem uvodu žival pobožajte in nagradite, verjetno je že dojela, da je to zdaj “naše”, saj vi kipite od zadovoljstva in sreče, vaš občutek pa je za žival še kako nalezljiv.
- Sobivanje: Medtem, ko se ukvarjate z malčkom (ali pa s hišnimi opravili) živali ne odrivajte stran, raje jo spodbujajte (“poglej, kaj delam”, “pridi”) ali pa ji dajte situaciji primerna odločna navodila (“prostor!”) in jo potem tudi pohvalite. S tem žival usmerjate, kaj početi z “našim” in preprečite razvoj ljubosumja.
- Miren prostor: Svojemu hišnemu ljubljenčku zagotovite miren prostor za umik iz dogajanja – “tihi kotiček”, kamor se lahko umakne, ko ima vseh dražljajev preveč. To je še pomembneje takrat, ko je dojenčkovega joka veliko ali pa otroci že tekajo okrog in vreščijo.
Razumejo veliko več, kot si mi lahko predstavljamo.
Se lahko zanesemo na pasmo?
Ne, vsaj ne zanesljivo. Tako kot ljudje, so tudi živalski karakterji unikatni, običajno posledica kombinacije genov in socializacije, zato ste še najbolj kredibilni vi – lastniki živali, ki veste, kako ubogljiv in občutljiv (ali podivjan) je vaš hišni ljubljenček. V vsakem primeru, je bil do prihoda dojenčka to vaš odličen uvodni trening doslednosti pri vzgoji (ali pa njen odsev), ki vam ga bo odraščajoči otrok še vsaj 1000x preizkusil.
Če se izkaže, da hišni ljubljenček kljub vsem vašim naporom oddaja znake agresivnosti in nesprejemanja, potem res lahko razmislite o njegovi oddaji nekomu, ki bo za tako žival bolj primeren.
Morda vas zanima tudi:
0 Komentarjev